10. november 2001
Soška fronta v časopisih

V današnji Sobotni prilogi Dela se nadaljuje polemika o srečanjih zbiralcev, ki je bila sprožena v medijih zadnji mesec. V pismih bralcev se je na članek, ki je bil v Delu objavljen 31. oktobra 2001, danes oglasil Aleksander Jankovič, član Društva soška fronta in član društva IR87, ki očitno tudi zagovarja stališče, da so trgovanje s starinami in srečanja zbiralcev nekaj slabega.

Ko sem ga hotel povprašati po tem, se ni bil pripravljen pogovoriti - z razlogom, da je napisal le svoje osebno mnenje in da ne misli z nikomer polemizirati. V svojem mnenju ni načelen, saj je povsem očitno javno in preko medijev pozval lastno društvo, naj se "diplomatsko odpove zbirateljskim srečanjem", zato njegovo mnenje le ni povsem njegova stvar. Če ne drugega, njegov poziv ni bil prav nič diplomatski, zadeva celo društvo, zato bi bilo potrebno to polemiko razčistiti enkrat za vselej. Jasno in načelno bi bilo treba razčistiti vsaj nekaj naslednjih vprašanj.

1. Zakaj je trg s starinami prve svetovne vojne nekaj slabega, trg z vsemi ostalimi starinami pa nekaj najbolj normalnega? Zakaj bi moral biti le trg s starinami iz časa prve svetovne vojne neka izjema?
2. Zakaj se inkriminirajo le trg, srečanja in sejmi zbiralcev starin prve svetovne vojne, ne pa tudi podobni trgi, srečanja in sejmi numizmatikov ali zbiralcev drugih še veliko pomembnejših starin?
3. Kateri so pravi in skriti razlogi za inkriminiranje in ožigosanje trga s starinami prve svetovne vojne ter javno blatenje Društva soška fronta?
4. Zakaj nikogar, ki ga motijo javna srečanja in sejmi s starinami prve svetovne vojne, ne moti tudi delovanje starinarnic, ki se tudi ukvarjajo s trgovanjem s starinami iz obdobja prve svetovne vojne? Zakaj imajo do starinarnic drugačen odnos, saj so vendar vzorčen primer "grdega" preprodajanja starin in služenja z njimi? Zakaj ne vložijo predloga zakona, ki bi prepovedoval njihovo dejavnost - tako bomo Slovenci na tem svetu spet v nečem prvi?
5. Itd, itd ... podobnih vprašanj je še mnogo, po potrebi bodo še dodana. Najprej počakajmo od glavnih akterjev odgovore na ta vprašanja.

S temi preprostimi vprašanji se očitno ti ljudje še niso ukvarjali, zato zelo dvomim, da znajo načelno in argumentirano odgovoriti nanje.

Ker ne obstajajo nikakršni utemeljeni razlogi, da bi le za trg starin iz obdobja prve svetovne vojne veljala kakšna drugačna in posebna pravila, kot že veljajo na trgu za vse preostale starine, gre pri vsem tem za očitno demagogijo, ki se jasno razkrije že ob nekaj preprostih načelnih vprašanjih. Beri tudi mnenje društva - klikni tukaj.

Očitno si nekdo oz. neka skupina ljudi (sledi vodijo v društvo IR87, ki so ga ustanovili bivši člani Društva soška fronta, ki iz njega sploh niso izstopili zaradi razlogov, ki jih v pismu navaja Jankovič) sedaj močno prizadeva oblatiti Društvo soška fronta in v javnosti ustvariti ter kot konja "zajahati" nov mit - namreč, da je že samo dejanje menjave lastnika kakršnekoli starine iz obdobja prve svetovne vojne nekaj slabega in obsojanja vrednega. Ne, to ni nič slabega, pač na nekaj najbolj normalnega! Kdaj bo že enkrat konec te demagogije, ki smo ji sedaj priča celo v obliki, ko nekdo zaradi argumentov, ki ne prenesejo kritične presoje, nediplomatsko javno poziva društvo, naj se "diplomatsko odreče srečanjem zbiralcev"?

Ker v tej kampanji javnega blatenja Društva soška fronta Nova Gorica sodelujejo tudi ljudje, ki imajo na vesti tudi razširjanje drugih mitov prve svetovne vojne, kar se danes kaže v sramotnem dejstvu, da so vse, kar ve povprečen Slovenec o prvi svetovni vojni, le miti, ki so bili načrtno zgrajeni prav v zadnjih desetih letih (miti o milijonu mrtvih na soški fronti, prvem blitzkriegu pri Kobaridu, Hemingwayu v Kobaridu, soški fronti kot najbolj krvavem bojišču prve svetovne vojne ipd.), je treba takšno početje jasno in javno obsoditi ter preprečiti.

Pismo si zasluži javen odgovor, ki ga bo tudi dobilo. Očitno se teh ljudi ne da ustaviti drugače, kot da se jim javno preko slovenskih medijev zastavi nekaj banalnih načelnih vprašanj, na katera ne bodo znali odgovoriti. Vse, ki javno zagovarjajo podobna negativna stališča do prostega trga s starinami prve svetovne vojne, že zdaj pozivam, naj javno odgovorijo na zgoraj zapisana vprašanja. Odgovore bomo z veseljem objavili. Razblinimo meglo demagogije in manipulacij ter si nalijmo čistega vina!

Urednik

P.S.: Naj za konec objavim le še nekaj odstavkov iz pisma, ki sem ga pred nekaj tedni poslal g. Zdravku Likarju, načelniku UE Tolmin, v katerem sem zapisal tudi nekaj resnic o trgovanju s starinami in izkopavanjih.

"...Trgovanje s starinami je nekaj najbolj normalnega, še več, prosti trg starin je celo zelo koristen. Koristnost prostega trga bom ilustiral s preprostim načelom, ki preverjeno deluje. Le odprtost trga namreč omogoča, da starine pridejo v prave kraje in prave roke. Ne verjamete? Starine namreč vedno potujejo v smeri največje cenjenosti in cene, v zahodnem svetu prostega trgovanja, kamor upajmo končno spadamo tudi mi, pa imajo starine največjo ceno prav v krajih, s katerimi so neločljivo povezane. Vojna fotografija iz Posočja ima tako najvišjo ceno ravno v Posočju, v kraju, kjer je bila nekoč posneta, zato bo ob pogojih prostega trgovanja naposled celo iz tujine prišla nazaj v Slovenijo - v roke (in včasih tudi v rokah) prav tistega domačega posoškega zbiralca, ki mu bo največ pomenila in bo zanjo tudi pripravljen največ plačati. Enako velja v obratni smeri za fotografije z južnotirolskega bojišča. Najvišjo cenjenost in ceno imajo te fotografije tam, zato tudi s prostim trgovanjem in menjanjem potujejo tja, kar je tudi najbolj prav..."

"...Fotografije kapele Bes, Javorce ali mošeje v Logu pod Mangrtom se nasprotno najbolj cenijo tukaj, ne pa recimo v Trentu ali Budimpešti. Zato prihajajo k nam, prinesejo jih Italijani iz recimo Milana ali Trenta, ker vedo, da jih bodo tukaj lahko prodali za najvišjo ceno ter morda obenem tukaj ceneje kot doma kupili tudi kakšno fotografijo iz njihovega Poadižja, ki imajo najvišje cene tam. Ta mehanizem trga je sicer do zbiralcev zelo trd in krut, ker navija cene, ampak v bistvu dober, saj se za nas pomembne starine zaradi njega vračajo k nam. Kdaj bo že vsem končno enkrat jasno to načelo, jaz sem že čisto obupal. Kar je za nas najbolj vrednega, Italijani sami prinašajo prodajat nam, ker smo pripravljeni za "naše" starine in dokumente plačati prav vsako ceno, ki jo nastavijo! ..."

"...Če rečem še nekaj besed o kopanju. Z vidika nacionalnega pomena nima izkopano soškofronto železje prav nobene vrednosti. Zato je gonja proti kopačem izguba časa. Komur je to v veselje in hobi, naj koplje in naj mu bo v užitek. Blagor njemu, ki lahko uživa na svežem zraku. Med izkopaninami imajo večjo pričevalnost le unikatni osebni predmeti, vse ostalo pa se tudi slučajno ne more primerjati z dokumenti, fotografijami, albumi, dnevniki in podobnim. Fotografija porušene hiše na Krasu s pismom vojaka domov je veliko pomembnejši dokument časa kot granata ali koščki granate, ki so jo porušili in ki ležijo zakopani v zemlji. Tega, kar bi res lahko morda bila po najmilejših kriterijih starina nacionalnega pomena, se ne da izkopati, pač pa le kupiti ali zamenjati med zbiralci. Zato mora biti trg s temi starinami prost. Kar je res vrednega in pomembnega od premične zapuščine prve svetovne vojne, enostavno ne leži zakopano v zemlji. Ko govorimo o kopanju in izkopaninah, se torej dobesedno kregamo za oslovo senco..."