20. april 2001
Avstro-ogrska vojaška kinodvorana na planini Duplje

Foto: zbirka Jasmine Pogačnik

Gradnja kinodvorane na planini Duplje. Pogled z južne smeri, z dna kraške vrtače. Fotografija je najverjetneje nastala pred božičem 1915.

	Foto: zbirka Jasmine Pogačnik
	Notranjost kinodvorane na planini Duplje

Nekateri že davno izginuli vojaški objekti, zgrajeni med prvo svetovno vojno, so legendarni še danes, kar bi lahko rekli tudi za znamenito vojaško kinodvorano, ki so jo pred koncem leta 1915 na planini Duplje zgradili slovenski vojaki ljubljanskega 2. gorskega strelskega polka, najbolj slovenske enote v avstro-ogrski vojski. Polk je bil kot del avstro-ogrske 44. strelske divizije na Bovškem od avgusta 1915 do marca 1916, njegovi vojaki pa so branili vrhove od Rombona, Javorščka do Lemeža in Šmohorja.

Kinodvorano, največji vojaški objekt, zgrajen med prvo svetovo vojno na planini Duplje, je v svoji knjigi Skozi plamene prve svetovne vojne opisal tudi Ivan Matičič, ki je kot telefonist 2. gorskega strelskega polka v tistem času služil na planini Duplje in v Lepeni. Kinodvorana je omenjena v besedilu, ki ga je avtor namenil krutemu polkovnemu adjutantu Paulusu, ki je nadziral vsa gradbena dela, vključno z gradnjo vojaške kinodvorane. Kot lahko preberemo v povzetem odlomku, je kinodvorana prinesla graditeljem le malo zadovoljstva, zato pa toliko več trpljenja, za katerega je poskrbel nadporočnik Paulus:

Foto: arhiv Goriškega muzeja
Vhod v kinodvorano. Pogled s severa, zadaj vidimo Mali Šmohor (1939 m).
Foto: arhiv Goriškega muzeja
Kinodvorani je bilo ime Rohrbeck Halle. Kdo je bil Rohrbeck?

»Lesenjače so rasle, cele naselbine so nastajale po gozdičih in pod previsi sten, med skalovjem in po vdolbinah, reševalne postaje, zavetišča, hlevi, pekarnice. Vse je ustvarjala trda roka in trdna volja naših ljudi. Nikogar niso potrebovali, da bi jim stal za hrbtom, jih naganjal in zmerjal. Vse bi bilo prav na tem planinskem oddihu, če ne bi bilo vraga v podobi polkovnega adjutanta Paulusa z mefistovsko brado in smehom. Ta človek je prizadel moštvu čez mero trpljenja. Kaj je bilo treba na Duplji tako velike kinodvorane, ki je nudila le malo užitka tistim, ki so vlačili gor deske in tramove iz Lepenje in tja čez Bogatin prav iz Bohinja. Kaj je bilo treba na vrhove cest, po katerih bi lahko drčal avto, pa je klecala gor le tovorna živina. Čemu so bila vsa velikanska skladišča mondur in opreme, ko pa je bil cel polk razcapan. Tako je hotel pribočnik, ki je povsod stikal in vohal, ponoči in podnevi bdel zraven trudnih delavcev na cestah in zraven nosačev. Povsod je strahoval in kaznoval. Kogar je zasačil pri počitku, mu je naložil na rame težak hlod in ga napodil z njim na vrh Šmohorja, kjer se je moral javiti tamošnjemu poveljniku, ta pa je sporočil Paulusu, da je mož prinesel hlod. Drugega je zopet nagnal s hlodom na Lemež, kjer ga je nadrl surovi stotnik Fröhlich in ga povrhu še kako drugače kaznoval. Paulus je neznansko mučil ljudi, mučil jih do krvi. Če se je kdo zgrudil pod težkim bremenom, se je satan zarežal: "Ha ha, vojna je! Ljudje in živina morajo delati, da se ne usmradijo! Počivali bodo lahko po vojni, če kdaj mine!"

Preobložena skladišča novih mondur in novega perila so bila pod njegovim ključem. Brez njegovega dovoljenja ni dobil nihče niti krpe. Razcapani ljudje so prosili za nove mondure in perilo: "Raztrgani smo, gospod nadporočnik, a naše perilo je umazano in ušivo."

"Mar mislite, kanalje, da vam bom dal nove mondure? Za delo ste že dobri, parade pa nimamo. Če je obleka raztrgana, si jo zakrpajte, ko pridete z dela, imate dovolj časa! Tu imate sukanca in starih krp. Če vam je pa perilo umazano in ušivo, si ga prekuhajte, saj imate dovolj snega in drv! Poberite se mi, smrdljivci zanikrni, če ne, vas naženem po hlode na Bogatin!"

V veliki dvorani so občudovali ljudje velikanski sad svojega trpljenja in dela. Za njimi je prihitel pribočnik: "Marš ven, postopači! Mislite, da smo zgradili to dvorano zato, da boste tu zijala prodajali? Zunaj imate krampe in lopate in spravite se mi na cesto!"

Na sveti večer so morale stotnije na delo. Razsajal je vihar, ki je tulil prek vrhov. Nad Krnskim jezerom se je utrgal snežni plaz, ki je zasul in ugonobil trinajst ljudi.«

O dvorani še danes ne vemo kaj veliko več od tega, kar je napisal Matičič. Niti tega, kdaj in kako je po koncu prve svetovne vojne izginila. Se je porušila, so jo podrli Italijani, ki so po vojni na planini Duplje začeli graditi obmejne postojanke? Ohranjenih je le nekaj njenih fotografij. Tukaj so vse, ki so mi poznane.

Kot vidimo, je kinodvorana stala v kraški vrtači pod pobočji Debeljaka (1869 m). Kako pridemo do te samotne vrtače? Če se odpravimo iz Lepene proti Krnskemu jezeru, bomo po poldrugi uri hoje prišli do zgornje postaje tovorne žičnice, od koder do Doma pri Krnskemu jezeru vodi vozen kolovoz. Na najvišji točki poti, kjer se kolovoz prevali navzdol proti planini Duplje, stoji na levi strani steber z oznakami vsakoletnih aprilskih višin snega. Le nekaj metrov naprej se desno v smrečje odcepi zapuščena pot, ki nas v nekaj minutah privede pod pobočja Debeljaka, kjer se pod nami odpre velika vrtača z jaso na njenem dnu. Kinodvorana je stala na severnem robu te vrtače, kjer je bila s treh smeri zavarovana s skalami in kjer sedaj rastejo smreke. Tlorisa dimenzij približno 20 x 20 metrov in s podrto kamnito škarpo se ne da spregledati. Na dnu vrtače je tudi manjša kaverna.

	Foto: arhiv Goriškega muzeja
	Pogled na kinodvorano na planini Duplje z južnega roba vrtače pod Debeljakom.

Ker gre za nenavaden in zgodovinsko zanimiv objekt, ki je za nas še posebno pomemben, saj so ga zgradili slovenski vojaki v avstro-ogrskih uniformah, ker je stal v vrtači, ki je le nekaj minut oddaljena od planinske poti, po kateri hodijo na planino Duplje in k jezeru vsako poletje tisoči gornikov in turistov, dajem pobudo za ureditev obstoječe poti do vrtače in postavitev pojasnjevalne table s fotografijami na mestu, kjer je nekoč stala kinodvorana.

Lokacija nekdanje kinodvorane: y=399645, x=128405, napaka=10- (Kliknite za prikaz lokacije v Interaktivnem naravovarstvenem atlasu Slovenije.)

Tomaž Ovčak