 | 6. november 2001 Avstro-ogrska ročna bomba "Universalgranate"  | Foto: zbirka Egona Valantiča | Zelo lepo ohranjena "univerzalna" ročna bomba,
z nepoškodovanim stabilizatorjem iz tkanine. |  |  | | Skica: Simon Kovačič | | Številke pomenijo:
1. pokrovček z varovalom, 2. vetrnica z udarno iglo, 3. inicialna
kapica, 4. in 5. vžigalno polnjenje s črnim smodnikom, 6. detonator,
7. valjasto ohiąje, 8. železen cilindrični vloľek z narezano
povrąino (pri nekaterih modelih tudi posamezni koščki), 9. eksplozivno
polnjenje, 10. sistem za vžig na poteg, 11. navoj, v katerega
je, na levi skici, privit obroček za vrvico, na desni skici
pa palica za izstreljevanje, 12. stabilizator iz tkanine. | | | |  | | Foto: zbirka Egona
valantiča | | Šolska "univerzalna"
ročna bomba, najdena pri Nemcih v Trnovskem gozdu. Telo je struženo,
obroček za vrvico pa je privit v telo bombe. | | | Med različnimi ročnimi bombami iz časa prve svetovne
vojne so nekatere pravo malo čudo tehnike. Mednje gotovo spada avstro-ogrska
univerzalna ročna bomba, imenovana "Universalgranate". Bomba je valjaste oblike in ima koničast vrh. Težka
je približno 450 gramov, dolga 20 cm, premera 3 cm. Telo bombe je
železno, koničast vrh je medeninast in ga pokriva medeninast (včasih
tudi cinkast) pokrovček. V zgornjem delu konice so štiri okrogle
odprtine za vstop zraka, na spodnjem delu konice pa še štiri odprtine
za njegov izstop. V notranjosti konice je udarni mehanizem, ki je
sestavljen iz vetrnice z udarno iglo in inicialne kapice. Zanimiv je način vžiga. Ko bomba leti po zraku,
se vetrnica odvija in z udarno iglo zaustavi na inicialni kapici.
Tako je potreben samo majhen udarec ob oviro, da pride do aktiviranja
inicialne kapice. V srednjem delu bombe sta dva razdelka z vžigalnim
polnjenjem (črni smodnik), ki se vžge takrat, ko udarna igla aktivira
inicialno kapico. To povzroči aktiviranje detonatorja (živo srebrov
fulminat) in detonacijo eksplozivnega polnjenja v spodnjem delu
bombe (cca 21 g TNF - trinitrofenol - ekrazit). Na spodnjem delu je z vrvico privezan majhen kos
blaga (svile), podoben majhnemu padalu, ki zagotavlja, da bomba
pade na konico, kajti le tako lahko pride do eksplozije. To univerzalno ročno bombo so avstro-ogrski vojaki
uporabljali na tri načine: Prvi način: vojak je z zgornjega dela snel pokrovček,
ki je istočasno služil kot varovalo. Vrtenje vetrnice med transportom
je preprečevala igla v notranjosti pokrovčka. Nato je prijel za
konec vrvice, bombo nekajkrat zavrtel in jo izpustil v trenutku,
ko je bila usmerjena proti nasprotniku. Na ta način je bomba poletela
do 70 metrov daleč. Radij delovanja je bil 20 m. Seveda je moral
biti pri tem zelo pazljiv, da ni z bombo udaril ob tla. Drugi način: v srednjem delu bombe (železni valj)
je bila skozi odprtino vstavljena vžigalna vrvica z vžigalnikom
na poteg. Vojak je s potegom prižgal vžigalno vrvico, ta pa je vžgala
vžigalno polnjenje (črni smodnik) v srednjem delu bombe. Nadaljnji
potek je tak kot pri metanju bombe z vrvico. Od vžiga vžigalne vrvice
do eksplozije je preteklo približno 8 sekund. Tretji način: ista bomba je bila lahko uporabljena
tudi kot tromblonska mina. Nastavek za vrvico je bilo treba zamenjati
s palico, ki je služila za izstreljevanje tromblonskih min. Puško
(v našem primeru Mannlicher M. 95) je bilo potrebno napolniti z
enim samim posebnim nabojem brez zrna, vstaviti palico z bombo v
cev, odstraniti varovalni pokrovček z bombe, opreti puško ob tla,
pomeriti in pritisniti na sprožilec. Dodamo lahko še to, da je bilo
za bolj precizne strele treba na puško namestiti poseben tromblonski
merek. Bomba, izstreljena iz puške, je poletela do 150 metrov daleč. Ta tip bombe so v avstro-ogrski vojski uporabljali
v spopadih na začetku prve svetovne vojne, kajti njena izdelava
je bila predraga glede na njeno majhno učinkovitost. Bombe s podobnim sistemom vžiga na veternico so
na soškem bojišču uporabljali tudi Italijani. Gre za ofenzivno ročno
bombo francoske izdelave "excelsior thevenot P/2", ki so ji zaradi
svilenega krilca okrog ročaja popularno rekli "balerina". Simon Kovačič |  |