Matija Turk
Po poteh soške fronte: Rombon

	Foto: Matija Turk
	Zimski Rombon s Čukle.

Čudovit jasen poznojesenski dan. S prijateljem sva ravnokar sestopila z Rombona in sedaj stojiva na Čukli, poleg spomenika italijanskim vojakom. Čudovit mir je tukaj. V daljavi se izza Furlanske nižine lesketa morje. Pogled zaide onkraj Soče na gore, kjer so med prvo svetovno vojno potekali boji. Daleč tam zadaj se iznad vseh dviga zasneženi vrh Krna. "Krn je vesela gora, Rombon pa te še danes navdaja s tesnobo", reče prijatelj. Resnično, razen poleti tu le redko srečaš človeka, sam si v tem odmaknjenem, pozabljenem svetu. Sredi krajev, kjer so ljudje dve leti in pol kljubovali naravnim silam in se spopadali na življenje in smrt za prazen nič.

Rombon (Veliki vrh) je 2208 metrov visoki vrh severno od Bovca. Gora je vredna obiska, tako zaradi čudovitih razgledov, kot tudi zaradi svoje zgodovine. Najbolj zanimivo se je povzpeti nanj od trdnjave v Klužah, in sestopiti po markirani planinski poti preko Čukle in planine Goričice v Bovec. Potrebno pa je opozoriti, da je pot, ki pelje od trdnjave Kluže na Rombon slabo, oziroma sploh ni markirana. Pot je nad gozdno mejo tudi orientacijsko zahtevna in v megli ni priporočljiva.

Od spodnje trdnjave v Klužah, ob cesti Predel - Bovec, pridemo po široki, v skalo vsekani poti in skozi dolg predor do zgornje trdnjave, imenovane Fort Hermann. Trdnjavo so zgradil Avstrijci precej pred začetkom prve svetovne vojne, kot eno izmed mnogih v nizu obrambnih utrdb ob meji z Italijo. Kot da bi slutili, da bodo Italijani nekoč res napadli. Toda trdnjava ni opravičila svojega namena. Že kmalu po začetku vojne je bila zapuščena, ker so jo močno poškodovali italijanski težki topovi. Posadka se je umaknila v spodnjo trdnjavo v Klužah, ki je bila za italijanske topove v mrtvem kotu. Pri trdnjavi Fort Hermann se široka pot konča in od tod dalje sledimo skozi gozd stezici, ostanku nekdanje avstrijske oskrbovalne mulatijere. Višje v gozdu se pot nekoliko razširi in ob njej opazimo terase, -sledove avstrijskih barak pod koto 1313. Od tu je na nekaterih mestih, kjer se gozd razredči, lep razgled v dolino Koritnice, na Jerebico in Mangrt. Nad gozdno mejo se pot zgublja v rušju in visokih travah, dokler ne pridemo na področje, imenovano Vršiči. Kot da bi se vrnili petinosemdeset let nazaj. Zidovi, kaverne, stopnišča, ostanki bivališč in povezovalni jarki. Tu so imeli Avstrijci zaledje, nekaj sto metrov zahodneje, na kraških podih Krljišča je bila že prva linija. Ker običajne mulatijere niso zadoščale za oskrbo vojaštva so iz doline Koritnice, preko kote 1313 na Vršiče speljali tovorno žičnico in od tu dalje še pod vrh Rombona. Ker je poleti vojakom primanjkovalo vode, je žičnica služila tudi za vodno oskrbo. Za silo so si pomagali tudi tako, da so zgradili številne vodne zbiralnike. Z Vršičov vidimo celotno bojišče pod Rombonom. Avstrijci so bili na kamnitem Krljišču, kjer so v živo skalo dolbli jarke in kaverne, Italijani pa na bližnji, s travo porasli Čukli. Najbolj proti Italijanom pomaknjeni položaji na Krljišču so bili na neizraziti travnati kopi prav pod Čuklo, pomenljivo imenovani Mrtvaška glava. V te jarke je lahko vsak trenutek priletela iz višje ležečih italijanskih okopov ročna granata, ki so jih na večje razdalje metali s posebnimi katapulti. Čeprav so jarki na Mrtvaški glavi zasuti in poraščeni je njihov potek še vedno dobro viden.

Foto: Matija Turk
Napis 4. bosansko-hercegovskega pehotnega polka na Krljišču pod Rombonom.

Od Vršičev se po ozkih gamsjih stezicah povzpnemo čez travnata pobočja na hrbet Rombona, kjer naletimo na markirano pot, ki pripelje iz Bovca. Od tu do vrha ni več daleč. Poleg celotnih naših Julijskih Alp se z vrha lepo vidi tudi Viševo skupino. Globoko pod sabo, pod razdrapano severno steno, slutimo dno doline Možnice. Okoli vrha potekajo strelski jarki avstrijskih vojakov. Bolj kot sovražnikovih granat so se vojaki poleti bali neviht, ko so strele udarjale po izpostavljenih grebenih.

Od vseh avstrijskih enot, ki so se borile na Rombonu, so bili na njem najdlje vojaki 4. bosansko - hercegovskega pehotnega polka. Rekli so jim Bošnjaki. Na Rombonu so bili kar sedemnajst mesecev. Veljali so za elitne enote avstro - ogrske vojske. Čeprav niso bili posebej izurjeni za gorsko bojišče, so se ti vojaki, doma iz hribovite Bosne, v gorah dobro obnesli. Od ostalih vojakov so se razlikovali po tem, da so namesto običajnih kap nosili fese. Dodatne gorske izkušnje, posebno za zimske razmere, so si pridobivali na gorniških tečajih, ki jih je za avstrijsko vojsko organiziral dr. Julius Kugy. Sloveli so po svoji hrabrosti, poslušnosti in predanosti. Italijani so se jih bali, saj so bili v spopadu na nož nepremagljivi. Menda so v napad najraje odšli, podkrepljeni z rumom, le z jurišnimi noži in ročnimi granatami. Najsibo to mit ali resnica, na Krljišču smo pred kaverno našli cel kup ročnih bomb, steklenico za rum, v škraplji pa nožnico za jurišni nož. V Logu pod Mangrtom so si za svoje verske potrebe zgradili majhno mošejo, ki se pa ni ohranila. Ko so jih pred začetkom avstrijsko - nemškega preboja premestili na območje planinine Golobar, so v skalnato steno vklesali kratico svoje enote in datum (BHJR 4, 1916-17). Leto in pol so prebili na teh skalnatih položajih, poleti prenašali vročino in žejo, pozimi mraz, vseskozi pa pomanjkanje. Mnogo jih je našlo svoje zadnje počivališče na vojaškem pokopališču v Logu pod Mangrtom. Bosanski vojak je upodobljen tudi na spomeniku, ki stoji sredi tega pokopališča. Skupaj z drugim vojakom, gorskim strelcem, simbolično zre v masiv Rombona.

	Foto: Matija Turk
	Pred kaverno na Krljišču.

Vojaško pokopališče v Logu pod Mangrtom je v primerjavi z ostalimi v Posočju zgledno urejeno, saj ima vsak križ ploščico, na kateri je vgravirano ime padlega, datum smrti in kratica enote, kateri je pripadal. Grobovi okoli 1300 na Rombonu padlih avstrijskih vojakov si sledijo v časovnem zaporedju od prvih bojev, do novembra 1917. Tako lahko po številu križev z istim datumom izvemo, kdaj so potekali hujši boji, kratice enot pa nam povedo, kdaj so bile posamezni polki in bataljoni prisotni na tem bojišču.

Na Rombonu so se borili tudi Slovenci, največ jih je bilo v sestavi 2. gorskega strelskega polka. Med njimi so bili tudi domačini iz Trente. Starejša gospa iz Trente, katere oče se je boril na Rombonu, ve povedati, da si je izmed vsega najbolj zapomnil prav lakoto in mraz. Medtem, ko je bila v dolinah in na nižje ležečih južnih pobočjih že pomlad, so vojaki v gorah preživljali še trdovratno zimo.

Čuklo (1767 m) so Italijani zasedli konec avgusta 1915, v prvih dneh napada na vrhove okoli Bovške kotline. Glavni cilj Italijanov pa je bil Rombon. Z osvojitvijo Rombona bi nasprotniku presekali oskrbovalno pot Predel - Bovec in ogrozili njegovo obrambo pred vhodom v dolino Koritnice in Trente. V napad so poslali posebne gorske enote -alpine, ki so potem pod Rombonom krvavele vse do konca bojev. Rombona jim ni uspelo nikoli zavzeti. Poskušali so s plezanjem po strmem grebenskem razu, ki poteka od Velikega Ušja proti vrhu in z napadi po izpostavljenih, strmih travnatih pobočjih. V okrilju noči so se, s čevlji povezanimi s cunjami, neslišno vzpenjali po gruščnatem žlebu, ki pripelje v škrbino med glavnim vrhom in koto 2000. Po tem žlebu gre danes markirana planinska pot. Zasedli so ta predvrh in se na njem obdržali le nekaj dni. Takrat še maloštevilni avstrijski branilci Rombona pa so iz svojih zasilnih, v naglici zgrajenih kamnitih zaklonov na alpine valili kamenje in ročne bombe.

Ko so Italijani spoznali, da osvojitev Rombona ne bo lahka, so se odločili izboljšati svoje izhodiščne položaje. Utrdili so vrh Čukle in pred položaje napletli goste žične ovire. V zatišju med boji so morali zaposliti svoje vojake. Iz Plužne so proti planini Goričici napeljali žičnico in zgradili tovorno pot, ki je na nekaterih mestih še zelo dobro ohranjena in celo tlakovana. Zgradili so še vrsto poti proti Črnelski špici in sedlu Prevala. Bližala se je prva zima, pritiskal je vedno hujši mraz in bivanje v šotorih je postalo neznosno. V varnih zavetjih sten, ki so gledale proč od sovražnika, so gradili barake in vrtali prostorne kaverne. Pod Mrtvaško glavo, prav pod avstrijskimi položaji, v zavetju nekaj sto metrov dolgega skalnega skoka, ki jih je varoval pred vpadom sovražnika, so precej pozno, leta 1917 zgradili utrjene betonirane minometne položaje. Do njih so speljali mulatjero, ki se od markirane poti odcepi 200 metrov pod planino Goričica. Sprva široka in dobro ohranjena pot se vedno bolj oži in nas pripelje v gozdiček, kjer naletimo na kaverne in kamnite zidove. Nad vhodom v manjšo kaverno je napis "33. Batteria bombarde". Če vstopimo v to kaverno in si jo pazljivo ogledamo, opazimo na z betonom ometani steni podpise vojakov. Italijanski vojaki in nižji častniki so se nasploh zelo radi podpisovali v svež beton. Še posebej so bili "pismeni" na Rombonu, kjer lahko v kavernah okoli Čukle vidimo raznovrstne podpise in napise. Na koncu skalnega skoka so zgradili obrambni položaj s strojničnim gnezdom, ki je sovražniku zapiral dostop.

Foto: Matija Turk
Pogled s pobočja Rombona na Čuklo.
Foto: Matija Turk
Avstro-ogrski (italijanski?) položaji pod Mrtvaško glavo.
Foto: Matija Turk
Mrtvaška glava iz avstro-ogrske opazovalne line na pobočju Rombona. Spodaj Bovec.

Ker so se bali avstrijskega protiudara, so utrdili tudi posamezne vrhove zahodno od Čukle (Plešivec, Jelenk, Pri Banderi). In res so Avstrijci pozimi, februarja 1916 izvedli napad na Čuklo. Sneg je zakril žične ovire, in napadalci so se ponoči, oblečeni v bele maskirne obleke prikrito odpravili v napad. Spretno so se izognili italijanskim stražam in jim prišli za hrbet. Napad s presenečenjem je uspel, zavzeli so Čuklo. Vendar je bilo veselje kratko, Italijani so jih takoj začeli obstreljevati s silovitim topniškim ognjem. Celotno topništvo bovškega odseka jih je obstreljevalo z granatami vseh kalibrov. Topniškemu ognju so sledili protinapadi alpinov, vendar jim je Čuklo ponovno uspelo zavzeti šele čez tri mesece. V tem času je bil na položajih pod Čuklo tudi bodoči fašistični diktator Benito Mussolini, ki pa v neposrednih spopadih ni sodeloval. Boji za ponovno osvojitev tega vrha, ki so potekali v globokem snegu, so bili naporni in krvavi. Zato so imeli Italijani pod Čuklo celo bolnišnico. Še danes lahko vidimo ob planinski poti pod strmo steno ostanke stavbe, pred njo vodno korito, poleg pa velike kaverne. To so ostanki enonadstropne italijanske bolnice, ki je nad vhodom nosila napis "Infermeria Rombon". V bližini so imeli pokopališče. Ohranjenih je še nekaj nagrobnikov, grobovi pa so prekopani, saj so Italijani svoje vojake po vojni prenesli v kostnico v Kobaridu. Vzhodno od planine Goričice so imeli še eno pokopališče. V bližini tega pokopališča je ohranjena majhna kapelica, ki je služila verskim obredom na prostem. Na bazi kapelice so napisana imena treh planinskih bataljonov: Val Tanaro, Borgo in Val Camonica. Nedaleč stran je betoniran vhod v napol zasuto kaverno. Napis nad vhodom nam pove, da je bila tu sanitetna postaja, ki so jo zgradili vojaki planinskega bataljona Dronero. Tukaj so verjetno prevezovali ranjence, preden so jih poslali naprej v bolnišnico.

24. oktobra leta 1917 so Avstrijci skupaj z Nemci začeli veliko ofenzivo, znano kot preboj pri Kobaridu. Glavni smeri napada sta bili v dolini, pri Bovcu in Tolminu. Po uspešnem dolinskem preboju so v noči s 24. na 25. oktober, v strahu pred obkolitvijo alpini začeli zapuščati svoje gorske položaje. Celotno italijansko vojaštvo se je na rombonskem odseku začelo v kritju topništva umikati od grebena Ribežnov, Črnelske špice in Čukle čez zasneže, težko prehodne kraške pode proti sedlu Prevala. Umik ni bil brezglav, kot v dolini, ampak so čete, ki so se umikale kot zadnje, skušale čimbolj zadrževati napadalce. Na sedlu Prevala so organizirali poslednjo obrambo in še dva dni zagrizeno odbijali napade avstrijskega 59. pehotnega polka in krili umik svojih enot v Reklanski dolini. V dneh, ki so sledili, so v zmagovitem naletu nemške in avstrijske armade pregnale Italijane čez Tilment do reke Piave, kjer se je pozicijska vojna nadaljevala še leto dni.

V letih po koncu prve svetovne vojne so po hribih še vedno stale barake, po zapuščenih položajih je bila raztresena vojaška oprema. Ljudje, ki so se po vojni vrnili iz begunstva na svoje domove pod Rombonom, so material za obnovo porušenih hiš nabirali tudi po hribih. Razdirali so barake, vlačili v dolino deske, tramove in gradbeni material. Mnogi so se še dolgo po vojni preživljali z nabirajem železja, ki je ostalo po hribih. Česar niso že takrat pobrali ljudje, ki so si s tem služili vsakdanji kruh, danes odnašajo številni zbiralci. Mračne kaverne in skalnati okopi pa bodo ostali in opominjali prihodnje rodove.

Čas, ki so ga prebili v teh gorah, je za vedno ostal v spominu preživelih vojakov. Marsikdo si je hotel pred smrtjo še enkrat ogledati te kraje. Prihajali so ostareli nekdanji italijanski in avstrijski bojevniki in obujali spomine na usodne dogodke ter bojne tovariše. Tisoči se niso imeli spominjati ničesar več...

Ko sem bil pred desetimi leti prvič na Rombonu, sem na melišču pod vrhom pobral kost. Oče je ugotovil, da je kost človeška nadlahtnica. Odnesli smo jo v dolino in na vojaškem pokopališču v Soči položili pod travnato rušo.