| |  | Načela znanstvenega dela Tale visokozveneči naslov malce zavaja, ker se
na teh straneh ne bomo šli kakšne težke znanosti. Želim vas le opozoriti
na neka načela, ki jih je treba hočeš-nočeš upoštevati, če se lotevaš
zgodovinopisja. Tri so, so zelo preprosta in veljajo za prav vse
stroke in znanosti. Eksaktnost
v izražanju | V
vseh strokah in znanostih so v uporabi pojmi s točno določenim
pomenom, zato moramo biti pri njihovem navajanju eksaktni. Tako kot v medicini tromboza
pomeni čisto nekaj drugega kot ciroza, pa čeprav se slišita
zelo podobno, tako tudi v zgodovinopisju prve svetovne vojne
obstaja razlika med maršalom in podmaršalom, med k.k. in k.u.k.,
med cesarsko-kraljevim polkom (takšnih sploh ni bilo) in cesarskim
in kraljevskim pehotnim polkom
(k.u.k. Infanterieregiment). Enaka natančnost je potrebna pri
navajanju datumov, imen krajev in ljudi. Prav pri ljudeh je
pomembno navajanje polnih imen, torej imena in priimka. Seveda
se zgodi, da imamo v virih na voljo je priimek, vendar naj bo
takšno navajanje prej izjema kot pravilo. Imen tudi ne smemo
svojevoljno spreminjati. Svetozar Boroević von Bojna je celo
vojaško kariero naredil kot Boroević, ne pa kot Borojević. V
vseh virih je Boroević, v njegovih lastnoročnih podpisih boste
zaman iskali črko j, kar pa nekaterih še vedno ne moti, da ga
ne bi stalno spreminjali v Borojevića. | Ločevanje
domnev od
dokazljivih
trditev | Trditve,
ki jih lahko dokažemo, smemo zapisati kot trditve, brez navajanja
dvoma, trditve, ki jih ne moremo dokazati, moramo zapisati kot
domneve. Zakaj? Na tak način
publiko opozorimo, da še niso potrjene in jo pozovemo, naj jih
torej potrdi ali pa ovrže, če more. Oboje je enako dobro, ker
je dokazljiva trdnost končnega odgovora veliko pomembnejša od
tega, kakšen sploh je ta odgovor. Le dokazana trditev lahko
postane nova stopnička na piramidi znanja, ki jo gradimo za
našimi predhodniki in pred našimi nasledniki. Znanje se lahko
širi in razvija le na trdnih temeljih, na dokazljivem in dokazanem.
Kot hoja po stopnicah znanja. Svojemu predhodniku moram zaupati,
da je svoje delo opravil korektno, da ima dokaze za svoje nedvoumno
zapisane trditve. Jaz moram namreč z njegovimi trditvami nadaljevati
delo, dokazati nekaj novega, na čemer bo za menoj gradil moj
naslednik. Kam bi pa prišli, če bi moral vsakdo preverjati in
dokazovati vse za nazaj, do temeljev, do tega, ali je Zemlja
res okrogla in se vrti? | Objektivno
upoštevanje
razpoložljivih
virov |
Ko
postavljam neko novo domnevo, trditev, moram pri tem objektivno
upoštevati vse razpoložljive vire. Bistvo
je v tem, da ne smem upoštevati le tistih virov, ki mi pritrjujejo,
tiste, ki mi pa ne, pa enostavno ignoriram. Upoštevati moram
vse, pri tem moram biti objektiven in nevtralen. V zgodovinopisju
to pomeni, da ne smem ignorirati najrelevantnejšega vira le
zato, ker mi pač ruši neko teorijo. Ali pa da uporabim iz vira
le tisto, kar mi ustreza, kar
mi pa ne ustreza, pa enostavno zamolčim. Kaj bi si mislili
o zgodovinarju, ki bi recimo celoten opis plinskega napada pri
Bovcu 24. oktobra 1917 opisal na osnovi najrelevantnejšega,
nemškega vira, vse do zadnje črke, zavestno pa bi zamolčal zadnji
odstavek tega vira, kjer jasno piše, koliko žrtev plina so dejansko
našli zmagovalci, ter na tistem mestu rajši navedel nekajkrat
višjo številko iz italijanskih virov, ker se to pač bolj sklada
z njegovo zgodbo? |
Načela je dolžan upoštevati
prav vsakdo, ki se resno loteva zgodovinopisja, pa naj bo profesionalni
ali pa le ljubiteljski zgodovinar - če mu je seveda sploh kaj do
verodostojnosti lastnega dela. Razlika med upoštevanjem in neupoštevanjem
teh načel je namreč tudi razlika med verodostojnostjo in neverodostojnostjo.
Odgovornost do upoštevanja teh načel je hkrati tem večja, kolikor
dlje se sliši naša beseda. Na teh spletnih straneh
si za sodelavce želimo le tiste, ki so pripravljeni upoštevati omenjena
načela. Tomaž Ovčak  | | | Foto: Tomaž Ovčak | |
Najverodostojnejši ali celo edini verodostojni
vir z opisom plinskega napada pri Bovcu 24. oktobra 1917 je nemški.
Ta jasno navaja,
da so zmagovalci po napadu v zajedi Naklo našli 500 do 600 italijanskih
žrtev plina. Le zmagovalci so jih lahko tudi prešteli. Številka
se zdi nekaterim še vedno prenizka, zato jo vztrajno zamolčujejo
in namesto tega rajši navajajo nekajkrat višje in politično zmanipulirane
številke iz italijanskih virov.
| |
