Tomaž Ovčak
Koliko smrtnih žrtev je zahteval nemški plinski napad pri Bovcu 24. oktobra 1917?

Pred približno tremi leti se je v pogovoru za Delovo prilogo Znanost tedanji direktorici Inštituta za novejšo zgodovino (ne zamenjajte ga z Muzejem novejše zgodovine) zarekla izjava (navajam po spominu), "da si ne pusti vzeti pravice do subjektivne izbire uporabljenih zgodovinskih virov". Na videz nedolžna in nepomembna izjava je imela zelo hude posledice, saj je sprožila večmesečno burno javno znanstveno polemiko, ki se je končala z zaključkom, da zgodovinar nima pravice do subjektivne izbire uporabljenih virov, pač pa namesto tega dolžnost do objektivne uporabe vseh razpoložljivih in relevantnih virov. To velja za vse, ki se ukvarjajo z zgodovinopisjem (profesionalne in ljubiteljske zgodovinarje), saj prav objektivno upoštevanje vseh razpoložljivih in relevantnih virov pomeni razliko med objektivnim in verodostojnim zgodovinopisjem na eni strani in pravljičarstvom po vzoru Ericha von Dänikena na drugi. S subjektivno izbiro uporabljenih virov in subjektivnim ignoriranjem vseh tistih, ki ne ustrezajo naši teoriji, lahko namreč še danes brez težav "dokažemo" prav vse - recimo, da je Zemlja ravna in da smo potomci Nezemljanov, ki so nekoč pristali na našem planetu. A o tem več na koncu...

Kot že naslov pove, govorimo o nemškem plinskem napadu pri Bovcu, ki se je zgodil v jutranjih urah 24. oktobra 1917 in imel za posledico uspešen preboj fronte v bovški kotlini. Veliko sta o tem pisala že Vasja Klavora v svojem Plavem križu (Založba Lipa, Koper 1991) in Marko Simić v Po sledeh soške fronte (Založba Mladinska knjiga, Ljubljana 1996), zato le na kratko obnovimo osnovna dejstva.

V okviru združenega nemškega in avstro-ogrskega napada na italijanske položaje v Zgornjem Posočju, ki ga je izvedla nemška 14. armada, je bil v izvršen tudi napad z 18-centimetrskimi plinometi, ki je bil usmerjen v zajedo Naklo, ki se od Bovca spušča proti Čezsoči. Plinski napad na območje zajede Naklo, ki ga je pripravil 35. nemški pionirski bataljon in v kateri so imeli svoje utrjene položaje vojaki III. bataljona italijanskega 87. pehotnega polka iz brigade Friuli, je omogočil avstro-ogrski 22. strelski diviziji iz sestave avstro-ogrskega I. korpusa preboj fronte tudi po dolini v smeri Žage.

Kot rečeno je potek napada natančno opisan v obeh prej omenjenih knjigah, zato se osredotočimo le na dve vprašanji, ki nekako ostajata zamegljeni:

Je bil nemški plinski napad pri Bovcu in celoten napad v bovški kotlini res ključnega pomena za celoten preboj soške fronte, ki ga poznamo pod imenom preboj pri Kobaridu?

Vprašanje, ali je bil plinski napad pri Bovcu in celoten napad v bovški kotlini res ključnega pomena za celoten preboj soške fronte, ki ga poznamo pod imenom preboj pri Kobaridu, si lahko zastavimo tudi drugače: bi do zrušenja soške fronte 24. oktobra 1917 prišlo tudi v primeru, če na Bovškem sploh ne bi bilo nikakršnih napadov?

Kot vemo, je napad potekal v dveh glavnih smereh: na severnem kraku od Bovca proti Žagi (avstro-ogrski I. korpus) in na južnem od Tolmina v smeri proti vrhovom na sedanji slovensko-italijanski meji (bavarski III. in nemški LI. korpus). Zaradi geografskih danosti, je bil južni krak napada veliko pomembnejši, saj je fronta padla tisti trenutek, ko so se 24. oktobra 1917 popoldne enote bavarskega Alpskega korpusa in nemške 200. pehotne divizije uspele prebiti na greben Kolovrata, saj jim od tam naprej na poti v Benečijo ni stala na poti več nobena omembe vredna geografska ovira. Istočasno je uspel šlezijski 12. diviziji preboj po dolini iz Tolmina mimo Kobarida do Robiča, kar je skupaj z zavzetjem grebena Kolovrata pomenilo za Italijane nepopravljiv polom njihove obrambne črte. Istočasno (24. oktobra popoldne in zvečer) so se enote na severnem kraku napadov nahajale šele na območju Žage, kjer so imele pred seboj še celo vrsto sovražnikovih in naravnih ovir.

Če si poskušamo odgovoriti na vprašanje, ali je bil plinski napad pri Bovcu in celoten napad v bovški kotlini res ključnega pomena za celoten preboj soške fronte, ki ga poznamo pod imenom preboj pri Kobaridu, je lahko odgovor le eden: ne. Zaradi uspehov napadalnih sil na južnem (tolminskem) kraku napada bi o preboju pri Kobaridu danes govorili tudi v primeru, če na Bovškem ne bi padel niti en sam strel, kar pa nikakor ne bi mogli trditi v obratni smeri - če bi bil glavni napad izveden le v bovški kotlini.

Koliko žrtev je zahtevala med Italijani uporaba plina?

Kljub temu, da smo ravnokar ugotovili, da plinski napad pri Bovcu in celotne vojaške operacije v bovški kotlini niso bile ključnega pomena za preboj, ki ga danes poznamo pod imenom preboj pri Kobaridu, nas seveda zanima, koliko smrtnih žrtev je povzročil ta napad z najstrašnejšim plinskim orožjem. Preden se lotimo samih številk, pa moramo spregovoriti nekaj besed o stavku iz uvoda, ki govori o objektivnem upoštevanju vseh relevantnih virov.

Kateri viri so v tem primeru sploh relevantni? Ker je napad potekal tako hitro in silovito, da nihče na italijanski strani frontne črte ni mogel niti oceniti posledic plinskega napada, lahko zaključimo le, da so vsi italijanski viri, ki navajajo število žrtev plinskega napada pri Bovcu, povsem nezanesljivi in nerelevantni. Še toliko bolj, ker so prav z žrtvami plinskega napada kasneje opravičevali (tudi politično manipulirali) svoj katastrofalni poraz pri Kobaridu.

Žrtve plinskega napada je po napadu lahko preštel le zmagovalec, v tem primeru avstro-ogrska in nemška vojska, zato je potrebno relevantne vire iskati na strani napadalcev.

In ti relevantni viri obstajajo, natančneje obstaja zaenkrat en sam poznan, na katerem temeljijo vsi opisi nemškega plinskega napada pri Bovcu, ki so bili objavljeni pri nas v zadnjih desetih letih. Tudi na začetku omenjena naša avtorja sta gradila svojo zgodbo prav na tem viru (navajata ga v seznamu uporabljenih virov). Vir, o katerem govorimo, je na osnovi uradnih poročil nemške vojske (ta so bila najverjetneje uničena v bombardiranjih Berlina ob koncu druge svetovne vojne) napisal Friedrich Seeßelberg. Gre za knjigo Der Stellungskrieg 1914/18, ki je leta 1926 izšla v Berlinu pri založbi Verlag E. S. Mttler & Sohn. Leto kasneje je v svoji knjigi Der chemiche Krieg, ki je izšla pri isti založbi, Seeßelberga citiral tudi Rudolf Hanslian. Vir, ki nam je na voljo, je prav Seeßelbergov citat iz te druge knjige. Hanslian ga natančno in dobesedno povzema, ko opisuje potek in izvedbo plinskega napada, na koncu pa zapiše tudi število smrtnih žrtev, ki jih je zahteval plin - 500 do 600. V nadaljevanju objavljam ta vir v celoti.

Nadaljevanje besedila pod slikami...

Celoten opis (za to objavo sestavljen skupaj iz dveh strani besedila v knjigi) nemškega plinskega napada pri Bovcu 24. oktobra 1917 iz knjige Rudolfa Hansliana Der chemiche Krieg, kjer avtor citira Friedricha Seeßelberga. Za tiste, ki ne znate nemško, naj prevedem le zadnji odstavek, ki sem ga označil z rdečo barvo in ki govori o številu žrtev, ki so jih napadalci našli v zajedi Naklo: "Zajedo so napadalci našli že povsem razplinjeno. Posledice delovanja plina so bile vseprisotne. Le redke žive in težko zastrupljene Italijane iz sprednjih položajev so prepeljali v zaledje, v sami zajedi pa je bilo najdeno mrtvo celotno moštvo - približno 500 do 600 mož. Le redki so si uspeli natakniti plinske maske; položaj mrtvih je pričal o hipni smrti zaradi delovanja plina." (Opomba: Flitsch je Bovec, Breth pa Log pod Mangrtom.)

Načrt nemškega plinskega napada pri Bovcu 24. oktobra 1917 iz knjige Rudolfa Hansliana Der chemiche Krieg. Avtor je le ponovno objavil skico Friedricha Seeßelberga iz njegove knjige Der Stellungskrieg 1914/18. Glejte monogram SF Friedricha Seeßelberga ne levi (zdaj vam je tudi jasno, odkod ideja za znak tega portala).

Nadaljevanje besedila...

Iz vira, ki glede žrtev nemškega plinskega napada zaenkrat velja za edinega znanega verodostojnega, je razvidno, da so napadalci našli v zajedi Naklo 500 do 600 mrtvih Italijanov III. bataljona 87. pehotnega polka, ki se je pred napadom nahajal tam. Številka je zelo verjetna, saj so italijanski pehotni bataljon sestavljale tri stotnije (kompanije) - vsaka s približno 175 vojaki, skupaj s poveljstvom bataljona torej okoli 550 vojakov. Vprašanje, ki se zastavlja ob tem, je le, ali je bil v zajedi cel bataljon in katere druge enote so bile še tam. Na to vprašanje lahko odgovorijo le italijanski viri.

Končajmo tam, kjer smo začeli - pri objektivnem upoštevanju vseh relevantnih virov. Enemu od prej omenjenih naših avtorjev se kljub temu, da je opis plinskega napada zasnoval prav na tem viru, ni zdelo vredno povzeti tudi njegovega zadnjega odstavka (tistega, ki sem ga označil z rdečo barvo), kjer se nahaja najpomembnejša informacija - informacija o žrtvah, ki jih je zahteval plinski napad. Odstavek je preprosto zamolčal ter rajši povzel precej višje ocene žrtev iz italijanskih virov, za katere smo ugotovili, da zaradi okoliščin napada in povojnih manipuliranj sploh niso relevantni. S tem je kršil osnovna načela zgodovinopisja in načela znanstvenega dela, kar je imelo za posledico tudi uveljavitev drugačne interpretacije (vsaj kar se žrtev tiče) teh dogodkov od resnične oz. objektivno najverjetnejše.

Mojemu prvotnemu presenečenju in razočaranju nad takšnim početjem ter dejstvu, da sem se "ujel" še v nekaj podobnih "pasti", je pred leti naposled sledila odločitev, da razen seznama uporabljenih virov vsebine del tega avtorja ne bom več prebiral.

Naslednjič bomo obdelali in dokazali, koliko smrtnih žrtev je zahtevala soška fronta. Naj izdam, da jih ni bilo milijon, kot velja splošno prepričanje, pač pa "le" približno 300.000.