Tomaž Ovčak
Neznana kapela pod Vršičem

	Foto: Tomaž Ovčak
	Letalski posnetek Kala (1698 m) z zahoda. Če se boste premaknili s kurzorjem na fotografijo, se bodo pokazali bojni položaji. Rdeči so italijanski, modri avstro-ogrski. Pike predstavljajo vhode v velika podzemna sistema; pod italijanskimi vhodi so na pobočju melišča izkopanega materiala. Na grebenu v medpolju je krater, ki je ostal za eksplozijo avstro-ogrske mine, sprožene 24. oktobra 1917. Črte, ki se na italijanski strani spuščajo z grebena, so jarki, ki so jim italijanski vojaki nadeli zlovešče ime "jarki smrti".

Maja leta 1980 je v Planinskem vestniku izšel članek, v katerem je Jakob Ciglar iz Maribora opisal pustolovski tridnevni planinski izlet po sledeh soške fronte, ki ga je skupaj s prijateljem Tomažem Budkovičem prve dni julija 1977 opravil v pogorju Krna. Na svoji poti iz Lepene prek samotnih gorá soške fronte v Čezsočo sta se ustavila tudi na planini Slatenik, o kateri je avtor članka takrat zapisal: "Sediva v hladu ob potoku, v zraku lebdi medeni vonj cvetočih dreves nagnoja. V ta idilični kraj so v vojnih časih postavili kapelico, ki je še sedaj vrisana v zemljevidu, spominjata pa nanjo le še dve kamniti stopnički, ki se končata s travnato teraso."

Morda je kar prav, da zgodbo o kamnitih stopnicah in fantomski kapelici na planini Slatenik, ki je bila še pred nekaj leti označena na večini gorniških kart, začnemo s člankom človeka, ki se je že pred desetletji ukvarjal z raziskovanjem zgodovine soške fronte in ki v najboljšem pomenu teh besed velja za pravo "sivo eminenco" tistim, ki se s tem ukvarjajo danes. Morda prav kapela na planini Slatenik najbolje kaže, koliko je bilo že pred dvajsetimi leti vredno njegovo znanje. Kljub temu, da so minili časi, ko je bila soška fronta še skoraj tabu tema, in dejstvu, da je šlo za enega od najzanimivejših vojaških objektov, ki so bill med prvo svetovno vojno zgrajeni v naših Julijskih Alpah, je kapela na planini Slatenik tudi dvajset let po bežni omembi v Planinskem vestniku javnosti še vedno neznana.

Začnimo torej kar od začetka, z njenim imenom. Imenovala se je kapela Vršič (uradno nemško ime: Vršič Kapelle), a ne po znanem istoimenskem prelazu, pač pa po gori Vršič (1897 m) v Krnskem pogorju. Med soško fronto je bil severozahodni greben Vršiča, ki se nad planino Slatenik končuje s Kalom (na avstro-ogrski strani se je med vojno imenoval Vršič Vorstellung, 1698 m) in Lukeževim brdom, eno najbolj krvavih in zaradi prepadnih travnatih strmin tudi najteže dostopnih bojišč v Zgornjem Posočju. Meja med obema sovražnikoma je potekala prav prek vrha Kala: greben proti vrhu Vršiča so držali Italijani, drugo stran, proti Lukeževemu brdu in planini Slatenik, pa avstro-ogrski vojaki.

Foto: zbirka Simona Kovačiča
Kapela Vršič na planini Slatenik leta 1916 ali 1917. Levo in za kapelo je bilo pokopališče padlih branilcev Kala. V levem spodnjem vogalu vidimo stopnice, ki so se edine ohranile do današnjih dni. Za povečavo napisa Vršić Kapelle nad vhodom se premaknite s kurzorjem na fotografijo.

Poleti in jeseni leta 1915, ko so tod potekali najsrditejši boji, je moral vrh Kala izgledati kot kadeči se ognjenik. Kako je bilo takrat vojakom avstrijskega 21. domobranskega pehotnega polka, ki so branili te nemogoče položaje, si danes ne moremo predstavljati; suhoparni zgodovinski viri dajo le slutiti, kaj se je dogajalo. PoročiIo za 28. avgust 1915 tako pravi, da so jih Italijani napadli ponoči, nato še enkrat ob šestih zjutraj, ker pa napadalec tako kot mnogokrat prej in kasneje ni dosegel željenega uspeha, se je za branilce Kala tisti dan končal v znamenju povračilnega ognja italijanskega topništva.

Brezumni napadi italijanskih vojakov, med katerimi je bil takrat tudi bersaljerski četovodja Benito Mussolini, kasnejši italijanski "duce", so se na Kalu vrstili vse do konca leta 1915. In naj se sliši še tako neverjetno: vojakom avstrijskega 21. domobranskega pehotnega polka iz avstrijskega St. Pöltna je uspelo kapelo Vršič zgraditi prav v tistem času. Stisnjena med pobočja Kala na eni strani in Malega Lipnika na drugi je dočakala svojo posvetitev že 1. novembra 1915.

Poleg oltarja v njej ni bilo veliko prostora, saj je njen tloris meril v širino le slabe tri, v globino pa dobre štiri metre. Nad vhodom skoraj deset metrov visokega objekta je bila pritrjena lesena napisna plošča z njegovim imenom (Vršič Kapelle) in zanimivo podrobnostjo: Vršič v imenu kapele je bil zapisan z mehkim ć-jem, torej Vršić Kapelle.

Ker so tudi vojaki nemške narodnosti, ki so sestavljali avstrijski 21. domobranski pehotni polk, dobro poznali Bosance in bosansko-hercegovske enote v vojski habsburške monarhije, se je najverjetneje tistemu, ki je rezljal napis na plošči, zdelo, da se mora po vzoru priimkov, ki se končujejo s končnico -ić, enako končati tudi ime gore Vršič. Prelaza s tem imenom takrat niso poznali, saj se je ta med prvo svetovno vojno uradno imenoval Mojstrovkapass.

Jeseni leta 1915 so bili na bližnji planini Golobar tudi vojaki ljubljanskega 2. gorskega strelskega polka, najbolj slovenskega polka v vsej avstro-ogrski vojski, med njimi tudi nadporočnik Franc Zupančič s svojo 7. stotnijo. V njegovem vojnem dnevniku, ki je leta 1999 izšel pri Slovenski matici, si lahko ogledamo tudi fotografijo kapele Vršič in preberemo nekaj besed o njej. Kot je zapisal Zupančič, ki se je 1. novembra 1915 udeležil njene posvetitve, je na pokopališču tik za njo že do takrat našlo svoj zadnji počitek tristo branilcev Kala.

	Foto: Tomaž Ovčak
	Ohranjeno leseno stopnišče v eni od večjih avstro-ogrskih kavern na pobočjih Kala.

Teh tristo pa še zdaleč niso bili zadnje žrtve Kala, saj je ta vrh jemal svoj krvni davek na obeh straneh še celi dve leti, vse do preboja pri Kobaridu konec oktobra 1917. Po marcu 1916 so se žrtvam iz St. Pöltna na vojaškem pokopališču za kapelo pridružile tudi žrtve s slovenskimi imeni in priimki. Do oktobra 1917 sta namreč pobočja Kala branila cesarski in kraljevski tržaški 20. lovski bataljon, sam vrh pa 11. visokogorska stotnija.

Med vojno je avstro-ogrska vojska ustanovila skupno 32 elitnih visokogorskih stotnij (Hochgebirgskompagnie), katerih vojaki so bili posebej izurjeni in opremljeni za borbo na najvišjih in najtežje dostopnih gorskih bojiščih. 11. visokogorska stotnija je za nas še posebej zanimiva, saj je bila skupaj s svojim poveljnikom stotnikom Ivanom Rojnikom večinoma sestavljena iz vojakov slovenske narodnosti. Nič čudnega, šlo je za preimenovano 13. stotnijo ljubljanskega 2. gorskega strelskega polka, ki je po marcu 1916, ko je ta polk odšel na Tirolsko, še poldrugo leto ostala v bovških gorah.

Pomembnost Kala za avstro-ogrsko obrambo in njegovo težko dostopnost izdaja tudi podatek, da sta bili spomladi 1917 v gorah Zgornjega Posočja le dve visokogorski stotniji: poleg omenjene 11. na Kalu je bila na razvpiti Batognici še 12. Visokogorski stotniji pa nista bili edina skupna točka teh dveh vrhov; tako kot Batognica je tudi Kal doživel svojo minsko vojno - način bojevanja, pri katerem so vojaki pod sovražnikove položaje zvrtali podzemni rov, ga napolnili z eksplozivom in nato vse skupaj pognali v zrak. Po italijanskih virih naj bi se prvi primer minske vojne na Kalu zgodil januarja 1917, ko je eksplodirala prva avstro-ogrska mina, ki pa Italijanom ni povzročila hujših preglavic, saj naj bi se večina energije eksplozije sprostila skozi njihov protirov, ki so ga Italijani še pravočasno zvrtali proti sovražnikovemu minskemu rovu.

Foto: zbirka Jasmine Pogačnik
Fotografija iz zapuščine Franca Zupančiča, posneta 1. novembra 1915. Tega dne je bila svečana posvetitev kapele Vršič.
Foto: Tomaž Ovčak
Maja 2000 sva Mile Križaj in zgoraj podpisani odstranila rušo, ki se je 80 let nabirala na stopnicah, ki so vodile do nekdanje kapele. Če se boste s kurzorjem premaknili na fotografijo, boste lahko videli, kako izgledajo stopnice danes.

Zgodba se je ponovila oktobra 1917, ko je pred načrtovano ofenzivo združenih nemških in avstro-ogrskih sil v Zgornjem Posočju na Kal prišel tudi najslavnejši Slovenec v vojski Avstro-Ogrske, nadporočnik Albin Mlakar, strokovnjak za minsko vojno, ki je že 23. septembra 1916 z dvanajstimi tonami eksploziva razstrelil italijanske položaje na južnotirolski gori Monte Cimone. Svojo nalogo je izpolnil tudi tu: 24. oktobra 1917 ob pol deseti uri dopoldne je pod prvimi italijanskimi položaji razneslo 900 kilogramov eksploziva, s čimer se je tudi na Kalu začel napad avstro-ogrske pehote. Le nekaj dni kasneje ob Soči ni bilo več italijanske vojske, soška fronta je bila končana, bitka, ki jo je končala, pa je na zmagoviti strani postala znana kot "čudez pri Kobaridu" (das Wunder von Karfreit) in na poraženi kot "polom pri Kobaridu" (la rotta di Caporetto).

Ves čas vojne ob Soči je kapelo Vršič od vrha Kala in prvih italijanskih položajev na njem ločevalo le devetsto metrov zračne razdalje in petsto metrov višinske razlike. Še več, italijanski vojaki so jo iz svojih položajev na grebenu Vršiča in Kala tudi dobro videli, bila je kot na pladnju pod njimi. Kljub temu, da jim je bila prepuščena na milost in nemilost, pa očitno ni nikoli postala cilj njihovega topništva - konec vojne je dočakala nepoškodovana.

Kako je mogoče, da jo je avstro-ogrskim vojakom sploh uspelo zgraditi tik pred očmi in nosovi Italijanov? Rešilo jo je dejstvo, da je zrasla in stala na pokopališču nepremagljivih junakov s Kala, kar so vedeli tudi Italijani z druge strani vojne črte. Le-ti pa so očitno upoštevali staro antično modrost, da sovraštvo do sovražnika umre skupaj z njim in zato niso obstreljevali ne pokopališča ne kapele, zgrajene na njem. Kaj se je zgodilo z njo po koncu prve svetovne vojne, zaenkrat ostaja uganka. Ko so v tridesetih letih italijanske oblasti tako kot z drugih gorskih vojaških pokopališč prenesle v dolino tudi posmrtne ostanke žrtev s pokopališča za njo, je verjetno še stala. Na zemIjevidu beograjskega Vojnogeografskega inštituta iz leta 1957 je bila še označena, tako kot tudi na večini zemljevidov, ki so bill izdani do slovenske osamosvojitve. A je že leta 1957 ni bilo vec; po besedah Mirka Kurinčiča iz Drežnice, enega od najboljših poznavalcev gorskih bojišč soške fronte v naših Julijskih Alpah, se kapele že od druge svetovne vojne nihče od domačinov ne spomni več. Na kraju, kjer je stala, so za njo ostale le tri kamnite stopnice, na nekdanje bližnje vojaško pokopališče in davno prekopane skupinske grobove na njem pa opozarjajo le še komaj opazne vdolbine v zemlji.

Na kapelo Vršič pa razen stopnic in nekaj vojnih fotografij danes vendar spominja še nekaj drugega. V ustnem izročilu prebivalcev drežniskih vasi se je za območje, kjer izvira potok Slatenik, od vojnih dni naprej ohranilo krajevno ime Kapellental - kapelina dolina. Ko se boste naslednjič v Drežnici ustavili v vojnem muzeju Mirka Kurinčiča in vas bo morda zanimalo, kje je stala kapela, ga zato povprašajte kar tako, po Kapellentalu. Brez skrbi, brez dobrega odgovora, pa ne samo na to vprašanje, ne boste odšli od njega.

Lokacija nekdanje kapele: y=393719, x=130461, napaka=10- (Kliknite za prikaz lokacije v Interaktivnem naravovarstvenem atlasu Slovenije.)